Diagnostika
Zdravljenje
Raka lahko diagnosticiramo z različnimi metodami. Izbor diagnostične metode (molekularna, patološka, citopatološka, slikovna in funkcionalna diagnostika) je odvisen od vrste raka, na katerega sumi zdravnik, ki vas zdravi.
Preiskav je več vrst; nekatere izvajajo v zdravstvenih domovih, nekatere pa samo v bolnišnicah oziroma v specializiranih zdravstvenih ustanovah.
Slikovna diagnostika obsega več tehnik, s katerimi ustvarimo notranjo sliko telesa in njegovih struktur. Sem spadajo:
- rentgensko slikanje, ki je v medicini najpogosteje uporabljena slikovna diagnostična metoda. Specialist radiolog lahko na rentgenski sliki odkrije spremembe, ki so sumljive za raka;
- ultrazvočna preiskava;
- nuklearnomedicinske preiskave;
- računalniška tomografija (CT);
- magnetna resonanca (MR);
- pozitronska emisijska tomografija s CT (PET – CT).
Endoskopija je preiskava z endoskopom, posebno upogibljivo cevjo, na vrhu katere je drobna kamera in ki jo zdravnik uvede v telesne votline ali organe, kjer si lahko ogleda sumljiva področja. Obstaja več vrst endoskopov, ki so prirejeni različnim organom. Tako se npr. za pregled debelega črevesa uporablja kolonoskop, za pregled pljuč bronhoskop, za pregled trebušne votline pa laparoskop.
Preiskave krvi. Poleg običajnega pregleda krvi (krvna slika, biokemične preiskave) v venski krvi določamo tako imenovane tumorske označevalce, posebne snovi, ki jih izločajo nekateri tumorji. Rezultate preiskav krvi je na splošno težko vrednotiti, zato je treba diagnozo raka potrditi z drugimi metodami.
Biopsija je odvzem tkivnega vzorca, ki ga pod mikroskopom pregleda specialist patolog in ugotovi, ali so v njem rakaste celice. Z mikroskopskim pregledom diagnozo raka dokončno potrdimo, hkrati pa tudi natančno opredelimo, za katero vrsto raka gre. Tkivne vzorce je mogoče odvzeti s kirurškim posegom (kirurška biopsija), med endoskopsko preiskavo (endoskopska biopsija) ali s posebno iglo, ki jo – pogosto pod rentgensko ali ultrazvočno kontrolo – uvedemo v sumljivo področje (igelna biopsija).
Raka zdravimo lokalno in/ali sistemsko. Lokalni obliki zdravljenja sta kirurško zdravljenje in zdravljenje z obsevanjem oziroma radioterapijo, sistemsko zdravljenje pa obsega kemoterapijo, hormonsko zdravljenje, tarčno zdravljenje in imunoterapijo.
Izbor in načrt zdravljenja je odvisen od številnih dejavnikov, predvsem od vrste raka, stadija, bolnikovega splošnega telesnega stanja, starosti … Vse naprednejša tehnologija in vse večja pestrost zdravil omogočajo tudi vedno bolj individualizirano zdravljenje, prilagojeno posameznemu bolniku.
V Sloveniji bolnike zdravimo v več zdravstvenih institucijah. Večina bolnikov se zdravi na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter na obeh univerzitetnih kliničnih centrih, določene oblike zdravljenja pa izvajajo tudi na Kliniki Golnik in v regionalnih bolnišnicah. Zdravljenje z obsevanjem se izvaja na Onkološkem inštitutu Ljubljana in v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.
Kirurgija je najstarejša in tudi danes najpogostejša oblika zdravljenja raka. Okrog 60 % bolnikov z rakom je operiranih, operativno zdravljenje pa pogosto kombiniramo z drugimi oblikami zdravljena.
Zdravljenje z zdravili uporablja učinkovita zdravila, ki pobijajo rakaste celice in zavirajo njihovo rast. Pri zdravljenju raka z zdravili uporabljamo citostatike (kemoterapija), hormonska zdravila in v novejšem času tako imenovano tarčno zdravljenje. To so zdravila, ki so usmerjana samo na rakavo celico, so zato učinkovitejša in imajo manj sopojavov.
Radioterapija uporablja visoke doze visokoenergetskih žarkov ali delcev, ki uničijo rakaste celice v ciljnem delu telesa.
Imunoterapija (biološko zdravljenje) spodbuja telesu lastne mehanizme, ki so naperjeni proti razrasti rakastih celic.
Gensko zdravljenje odkriva manjkajoče ali okvarjene gene, ki povzročajo nastanek raka, in jih nadomešča z normalnimi kopijami.
Klinične raziskave, v katerih na ljudeh preizkušamo nove načine zdravljenja, so primerne predvsem za bolnike, pri katerih standardno zdravljenje ni bilo učinkovito.