Ob 35-letnici Oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana je bil 13. decembra letos posvet, na katerem so osvetlili delo in uspehe dejavnosti, ki povsod po svetu postaja vse bolj prepoznana kot neogiben del multidisciplinarne in celostne obravnave bolnikov z rakom. Psihoonkološka podpora bolnikom je zelo pomemben del celostne rehabilitacije, ki jo kot enega ključnih ciljev opredeljuje tudi Državni program obravnave raka (DPOR). Kot je uvodoma poudaril prof. dr. Viljem Kovač, strokovni direktor osrednje institucije za obravnavo bolnikov z rakom v Sloveniji, se vsi, ki delajo z bolniki z rakom, trudijo, da bi jim olajšali življenje z diagnozo.
Poudaril je, da ima največ zaslug za vzpostavitev oddelka prim. Marija Vegelj Pirc, ki je začela z delom, ki je bilo za tisti čas pionirsko ne le pri nas, ampak tudi v svetu. Prav tistega leta je bila namreč ustanovljena tudi mednarodna zveza za psihoonkologijo. Izpostavil je tudi pomen, ki ga pri zagotavljanju psihoonkološke podpore nosijo društva bolnikov, pri čemer je omenil zlasti velik dosežek Društva onkoloških bolnikov Slovenije in njihov program Pot k okrevanju. Mag. Andreja C. Škufca Smrdel, univ. dipl. psih., vodja Oddelka za psihoonkologijo, je povedala, da je psihološka obravnava del celostne obravnave bolnikov z rakom. Izpostavila je, da so strah, jeza, obup in negotovost zelo pogost spremljevalec diagnoze rak in so normalen odziv na težko situacijo. Težava je, ker duševno stisko pri bolnikih z rakom stroka zelo pogosto spregleda in neredko zdravniki pričakujejo, da bo bolnik sam povedal, če oziroma ko bo v stiski. »A bolnik pogosto o tem ne upa govoriti z lečečim onkologom. Kar 20 do 40 odstotkov onkoloških bolnikov doživlja globljo stisko, pri čemer izstopata zlasti strah pred ponovitvijo bolezni ter vpliv, ki ga ima bolezen na njihovo življenje, predvsem bližnje. Ti so pogosto še v težjem položaju, zlasti otroci, ki so prav posebna kategorija, zato je z njimi treba delati posebej.« Dodala je še, da je med vsemi bolniki, ki pridejo na njihov oddelek, kar 40 odstotkov bolnic z rakom dojk ter izpostavila nujnost posvečanja pozornosti bolnikom, ki so hospitalizirani, saj so to najpogosteje bolniki z napredovalo boleznijo.
Zaradi duševnih stisk, povezanih z diagnozo onkološke bolezni, bolniki dobivajo tako farmakološko kot nefarmakološko pomoč. Kot je povedala doc. dr. Erika Matos, dr. med., spec. internistnične onkologije, so naredili analizo predpisovanja psihotropnih zdravil bolnikom z rakom.Ugotovili so, da tovrstno pomoč potrebujejo največ bolniki z raki glave in vratu, prebavil, pljuč in dojk. Ženske potrebujejo več farmakološke pomoči kot moški. 41 odstotkov bolnikov ima v času zdravljenja tovrstno pomoč, ki večinoma (v 75 odstotkih) traja eno leto ali manj.
Ob tem so bili navedeni tudi rezultati tuje študije o samomorilnosti med onkološkimi bolniki, ki je pokazala, da je ta najvišja v prvih šestih mesecih po diagnozi, najbolj pa je prisotna pri bolnikih z mezoteliomom, rakom trebušne slinavke in pljuč.
Na okrogli mizi, ki so jo pripravili ob koncu srečanja, so s svojega vidika spregovorili naprej prof. dr. Branko Zakotnik, dr. med., nacionalni koordinator DPOR, ki je povedal, da DPOR v drugem petletnem obdobju pomemben poudarek daje na celostni rehabilitaciji in psihoonkološki oskrbi. »Program, ki je narejen po smernicah WHO, ima tri strateške cilje: upočasniti povečevanje incidence raka, povečati preživetje in izboljšati kakovost življenja bolnikov z rakom. Pri prvem cilju smo s presejalnimi programi vse uspešnejši. Isto lahko rečemo pri izboljšanju preživetja vsaj nekaterih rakov, medtem ko za tretji cilj, ki je sestavljen iz dveh delov – celostne rehabilitacije in paliativne oskrbe -, pa žal še nismo naredili dovolj. Vsekakor pa moramo izpostaviti pilotni projekt celostne rehabilitacije, ki začenja pri bolnicah z rakom dojk z namenom takšne oskrbe v bodoče za vse bolnike z rakom.«
Mag. Andreja C. Škufca Smrdel je povedala, da se je število psihologov na Oddelku za psihoonkologijo povečalo, kar jim omogoča več obravnav in več terapevtskih programov, vendar se kljub temu čakalna doba povečuje. »Delno je vzrok tudi v tem, ker onkologi napotujejo na naš oddelek vse več bolnikov. Težava je, ker imamo tudi v primarnem zdravstvu zelo dolge čakalne dobe, saj imamo odločno premalo kliničnih psihologov in smo po številu prav na repu evropske lestvice.«
Tamara Josimović, dr. med., z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana je pojasnila, kako teče psihiatrična obravnava bolnikov z rakom in kakšen je način sodelovanja med Onkološkim inštitutom in njihovo kliniko. »Največ onkoloških bolnikov k nam napotijo psihologi z Oddelka za psihoonkologijo, nekaj pa tudi lečeči onkologi. Opažamo, da onkološki bolniki težje sprejmejo možnost obravnave pri psihiatru. Vsekakor je ta proces lažji, če jih napoti zdravnik, s katerim imajo sicer dober odnos in mu zaupajo. Pogosto so odklonilni do jemanja psihotropnih zdravil. Redko bolniki pridejo sami; to so predvsem tisti, ki so že prej hodili k psihiatru zaradi drugih razlogov.«
Prof. dr. Maja Rus Makovec, dr. med., z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana je poudarila, kako zelo pomembno je, da pri onkološkem bolniku depresivnost zdravnik prepozna čim prej, kar ni vedno enostavno, zato je toliko pomembneje, da je v multidisciplinarnem timu v onkološkem zdravljenju tudi psihiater.
Dr. Sana Čoderl Dobnik, univ. dipl. psih., z Zbornice kliničnih psihologov Slovenije je povedala, da je mreža psihološke pomoči pri nas šibka, na področju psihoonkološke pomoči pa je stanje še slabše. »Psiholog, ki deluje na področju psihoonkologije, mora imeti dodatna, specifična znanja tako za diagnostiko kot terapevtsko delo. Pomembno je, da se klinični psiholog hitro odziva na potrebe bolnika z rakom in tu ni prostora za čakalne dobe.«
Dr. Mateja Hudoklin, univ. dipl. psih., s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše je opozorila na težavno situacijo, v kateri se znajdejo otroci onkoloških bolnikov, in na nedopustno dolge čakalne dobe v njihovem centru. »Čakalna doba na obravnavo v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše je 17 mesecev, hitre obravnave pa pridejo na vrsto v treh mesecih. Študije kažejo, da so otroci onkoloških bolnikov rizična skupina, so bolj ranljivi in potrebujejo pomoč in podporo. Pri njih so pogostejše čustvene težave in v času bolezni enega od staršev pri njih opažamo več kognitivnih težav. Žal opažamo tudi, da družine velikokrat iščejo pomoč šele po daljšem času, ko se stvari začnejo močno zapletati in starši pogosto nimajo uvida v to, da bolezen zelo pomembno vpliva na delovanje družine.«
Na srečanju je bilo nekajkrat omenjeno pomanjkanje psihologov, ki se ukvarjajo s področjem onkologije, ter pomembna vloga nevladnih organizacij, predvsem društev bolnikov z rakavimi boleznimi, ki s svojim delovanjem pomagajo polniti to vrzel. Kaj konkretno društva počnejo in s katerimi programi nudijo pomoč, je predstavila Milena Pegan Fabjan, univ. dipl. psih., iz Društva onkoloških bolnikov Slovenije.