»Postopki celostne rehabilitacije omogočajo zgodnejše prepoznavanje posledic, tako somatskih kot psihičnih, ki jih povzroča bolezen sama ali zdravljenje raka in hitrejšo obravnavo znotraj vzpostavljene mreže izvajalcev. Posledica tega je boljša kakovost življenja bolnikov od postavitve diagnoze dalje, manj zapletov med onkološkim zdravljenjem in zato boljše »prenašanje« terapije,« o pomenu in vlogi celosten rehabilitacije pri obravnavi onkoloških bolnikov pravi doc. dr. Lorna Zaletel Zadravec, dr. med., spec. radioterapevtka z Onkološkega inštituta Ljubljana in koordinatorica celostne rehabilitacije znotraj Državnega programa obvladovanja raka.
Pomemben sestavni del celostne rehabilitacije je tudi vključitev specialistov medicine dela, prometa in športa, pri katerih se bo bolnik zglasil že med samim zdravljenjem. Tako bo omogočena zgodnja prekvalifikacija, dokvalifikacija, prilagoditev delovnega mesta, če bo to potrebno glede na zdravstveno stanje bolnika. »Menimo, da je čimprejšnja vrnitev na delovno mesto za bolnika zelo pomembna, saj omogoča socialno vključenost in socialno varnost.
Definicijavsebine celostne rehabilitacije za onkološke bolnike se glasi:Celostna rehabilitacija so aktivni postopki, s katerimi onkološkim bolnikom omogočimo najboljše telesno, duševno in socialno funkcioniranje (delovanje) od diagnoze dalje. Celostna rehabilitacija mora zajemati medicinsko, psihološko, socialno in poklicno rehabilitacijo.
Kako daleč smo na tem področju v Sloveniji?
V Sloveniji celostna rehabilitacija še ni sistemsko urejena, so se pa v sklopu Državnega programa obvladovanja raka začeli postopki za vzpostavitev celostne rehabilitacije onkoloških bolnikov. Tako je bila konec leta 2017s strani Ministrstva za zdravje imenovana multidisciplinarna delovna skupina za celostno rehabilitacijo, ki jo sestavljajo predstavniki vseh kliničnih strok na Onkološkem inštitutu Ljubljana (radioterapevt, internist onkolog, kirurg onkolog), predstavnik zdravstvene nege, pediater-hematolog, klinični psiholog, predstavnik primarnega nivoja zdravstvenega sistema, dva specialista fizikalne medicine in rehabilitacije, po en predstavnik Ministrstva za zdravje in ZZZS ter specialist medicine dela prometa in športa. Na številnih delovnih sestankih in delavnicah multidisciplinarne delovne skupine smo se dogovorili, da bi želeli vzpostaviti tak sistem celostne rehabilitacije, ki bi omogočal posameznemu bolniku prikrojeno rehabilitacijo. Pomembna je namreč pravočasna identifikacija težave, ki jo bolnik ima, in nato čimprejšnje in učinkovito odpravljanje le-te v sistemu izvajalcev.
V sklopu delovne skupine smo izdelali akcijski načrt celostne rehabilitacije, načrt za pilotni projekt ter smernice celostne rehabilitacije za bolnice z rakom dojk in otroke z možganskim tumorjem, katerih osnova so tako evropske kot ameriške smernice s podobno vsebino.
Za katere bolnike se razvijajo prvi projekti in v katerih ustanovah v Sloveniji?
V pilotni projekt, katerega namen je razvoj in testiranje novega sistema celostne rehabilitacijeza onkološke bolnike v Sloveniji ter njihovo kasnejše posplošenje na druge skupine onkoloških bolnikov, bodo vključene bolnice z rakom dojk. Vključili bomo ženske med 25. in 65 letom starosti s stalnim bivališčem v območni enoti ZZZS Ljubljana, ki jim bo postavljena diagnoza raka dojk na Onkološkem inštitutu Ljubljana med januarjem 2020 in decembrom 2020, pri čemer bodo učinki zdravljenja na njihovo počutje spremljani do julija 2022. Bolnice v intervencijski skupini bodo vsaj trikrat srečale koordinatorico celostne rehabilitacije (diplomirano medicinsko sestro) za onkološke bolnike, kar je ena od ključnih novosti novega koncepta celostne rehabilitacije, in bodo ob tem izpolnjevale vprašalnike za triažiranje in napotovanje po mreži izvajalcev. Slednja je pripravljena na osnovi smernic za izvajanje celostne rehabilitacije bolnic z rakom dojk in vključuje Onkološki inštitut v Ljubljani, UKC Ljubljana, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, zdravstvene domove v območni enoti ZZZS Ljubljana in nekatere druge izvajalce ambulantne dejavnosti. V kontrolno skupino bomo vključili bolnice z rakom dojk med 25. in 65. letom starosti s stalnim bivališčem izven območne enote ZZZS Ljubljana, ki jim bo postavljena diagnoza raka dojk na Onkološkem inštitutu Ljubljana.
Kaj konkretno se v tem trenutku dogaja?
ARRS in Ministrstvo za zdravje sta odobrila finančna sredstva v sklopu raziskovalnih projektov za izvedbo pilotnega projekta vodene in koordinirane poti bolnic z rakom dojk in za vzpostavitev kliničnega registra poznih posledic zdravljenja raka v otroški dobi v sklopu Registra raka Republike Slovenije. Slednje je bistvenega pomena za pomoč pri izvajanju sledenja poznih posledic zdravljenja raka v otroštvu. Ta dejavnost poteka v ambulanti za sledenje poznih posledic na Onkološkem inštitutu Ljubljana že 33 let, vendar še vedno ni priznana zdravstvena dejavnost v Sloveniji.
Do konca letošnjega leta želimo pripraviti vse potrebno za zagon pilotnega projekta v začetku leta 2020.
Kje so največje ovire?
Ovir je več:
- v Sloveniji še ni vzpostavljene strategije celostne rehabilitacije vseh bolnikov s kroničnimi obolenji, v sklopu katere bi lahko razvili strategijo za onkološke bolnike;
- za vzpostavitev celostne rehabilitacije vseh onkoloških bolnikov bi potrebovali zelo močno mrežo izvajalcev, kamor bi lahko napotovali naše bolnike na čimprejšnjo obravnavo. Tako bo potrebno okrepiti nekatere poklicne skupine, kot so klinični psihologi, psihiatri, specialisti fizikalne in medicinske rehabilitacije, specialisti medicine dela, prometa in športa, fizioterapevti, delovni terapevti, socialni delavci, medicinske sestre, specialisti določenih področij in drugi. Za vzgojo in zaposlitev teh kadrov je seveda potreben čas in denar.
- Bolniki želijo imeti obravnavo čim bližje svojim domovom, zato je smiselno v sklopu celostne rehabilitacije čim bolje izkoristiti tudi referenčne ambulante in Centre za krepitev zdravja v posameznih zdravstvenih domovih po Sloveniji. Zato želimo v prihodnosti vključiti v obravnavo referenčnih ambulant tudi bolnike z rakom, ki je ena najpogostejših kroničnih nenalezljivih bolezni. To seveda zahteva dodatno izobraževanje kadra in povečanje obsega zaposlenih.
Menim, da entuziazma in pripravljenosti za pomoč pri vzpostavitvi celostne rehabilitacije znotraj posameznih profesionalnih skupin ne manjka, je pa potrebna seveda tudi volja in predanost temu projektu na strani političnih odločevalcev.