Državni program obvladovanja raka (DPOR) v letošnjem letu praznuje deseto obletnico delovanja in ob tem jubileju je spregovorila Sonja Tomšič, dr. med., spec. javnega zdravja z Registra raka RS ter namestnica nacionalnega koordinatorja za DPOR. Prepričana je, da smo lahko in moramo biti ponosni na prvo desetletnico, saj to pomeni, da smo na nivoju države že pred desetimi leti imeli razumevanje, da je rak ena od prioritetnih bolezni sodobnega časa.
»Prav tako pa smo lahko ponosni na to, da smo že pred desetimi leti dosegli konsenz, katere so prioritete na področju raka, ki jih bomo skupaj naslavljali. Trenutno je v veljavi drugi strateški dokument, ki je nadgradnja zastavljenih korakov prvega dokumenta. Aktivnosti, povezane z DPOR, že od samega začetka koordinira prof. dr. Branko Zakotnik, ki je pri tem opravil izjemno delo, saj DPOR ni le črka na papirju, ampak je v desetih letih dosegel pomembne premike naprej.«
Katera je glavna vrednost tega dokumenta?
Zagotovo lahko rečemo, da je DPOR celovit dokument, ki zaobjema področja od primarne in sekundarne preventive, preko diagnostike, zdravljenja do rehabilitacije in paliative, ne pozabi pa tudi na izobraževanje in raziskovanje. Prav tako pa je pomembno, da je dokument zastavljen široko, kar se tiče deležnikov, tako ob pripravi kot tudi ob spremljanju aktivnosti je vključen širok nabor deležnikov, od ministrstva za zdravje, ZZZS, izvajalcev zdravstvene dejavnosti na vseh ravneh in različnih specialističnih strok pa vse do nevladnih organizacij.
Katere dosežke bi najbolj izpostavili?
V novembru smo imeli sestanek strokovnega in nadzornega sveta DPOR, kjer smo nekoliko pregledali tudi dosežke v zadnjih desetih letih. Zagotovo je vredno izpostaviti to, da se incidenca raka (število novih primerov), če izvzamemo vpliv staranja prebivalstva, ne vzpenja več tako strmo, kot se je še pred leti. Pri tem imajo veliko zaslug številni ukrepi na področju primarne preventive, ki sicer naslavljajo vse kronične bolezni, so pa v Sloveniji že leta v veljavi in se zagotovo odražajo tudi v spremenjenih in bolj zdravih življenjskih navadah ljudi. Specifično na področju raka pa lahko izpostavimo uspešen program presejanja. Vsi trije presejalni programi (Svit, ZORA in DORA) delujejo na visoki kakovostni ravni, prav tako pa so med prebivalstvom dobro sprejeti, kar se kaže v visoki odzivnosti.
Napredek v diagnostiki in zdravljenju je izboljšal tudi preživetje bolnikov z rakom. V zadnjih dvajsetih letih se je petletno preživetje izboljšalo za 11 odstotnih točk in je sedaj okoli 60-odstotno, kar zmanjšuje tudi stigmo, da je posameznik z diagnozo rak takoj obsojen na smrt. To dandanes zagotovo ne drži, je pa prognoza seveda še vedno zelo odvisna od vrste raka. Pri vseh pa velja, da je boljša, če najdemo raka v čim bolj zgodnji, še nerazširjeni fazi.
Katera področja moramo še izboljšati?
Izboljšave so možne na vseh področjih, zato bodo tudi v novem strateškem dokumentu, ki ga že pripravljamo, vključeni cilji na vseh dosedanjih področjih. Na tem mestu morda ne bi izpostavila področij, ki zadevajo celotno zdravstvo, ampak bolj tiste, ki so vezani na področje raka. Fokus za naprej mora zagotovo biti na kakovosti življenja po diagnozi, to je področje, ki je do sedaj vedno ostajalo ob robu. Bolj konkretno mislim na naslednja področja: spremljanje kakovosti obravnave, celostna rehabilitacija in paliativna oskrba. Na zadnjih dveh področjih nismo dosegli ciljev, ki smo si jih zastavili, pa vendar so se začeli pomembni koraki v pravo smer.
Kako boste skušali to doseči?
Za spremljanje kakovosti obravnave imamo sedaj na voljo oz. vzpostavljamo klinične registre najpogostejših rakov (maligni melanom, pljuča, dojka, debelo črevo in danka, prostata). V to delo sem neposredno vključena. Poleg tega se z multidisciplinarnimi timi za posamezno lokacijo raka že sestajamo in dogovarjamo, kaj bomo spremljali in na kakšen način bomo predlagali ukrepe za izboljšave, v sklopu DPOR pa bomo morali vzpostaviti mehanizem, kako te predloge čim prej spraviti tudi v prakso. Brez sodelovanja vseh akterjev to ne bo šlo.
Podobno je tudi za področje rehabilitacije in paliativne oskrbe, predvsem je tu pomembno povezovanje med akterji na različnih nivojih zdravstvenega varstva.
Kako dobro po vašem mnenju zdravniki (ne-onkologi) poznajo cilje in namen DPOR?
Kot ugotavljam, je DPOR med strokovno javnostjo relativno dobro poznan, saj kot sem omenila, vključuje cilje z različnih področji. Pogosto pa so strokovnjaki dobro seznanjeni s svojim področjem znotraj DPOR, manj pa z ostalimi cilji. Tu vidim vlogo koordinatorja DPOR, da ob pravem času in na primeren način spodbudi akterje posameznih področij, da združijo svoje znanje in izkušnje in tako skupaj prej pridemo do cilja, pogosto pa dejansko dosežemo še več, kot smo si zastavili. Sodelovanje je ključ.
Povezovanje med različnimi akterji zahteva precej časa in spodbude, še posebej takrat, ko nam vsem kronično primanjkuje časa. Na tem mestu pa moram pohvaliti vse, ki že sodelujejo v DPOR, saj izkazujejo tudi veliko pripravljenost za delo v naprej. V obdobju priprave novega strateškega dokumenta pa smo pritegnili tudi nekatere nove obraze.
Kako dobro po vašem mnenju splošna javnost pozna cilje in namen DPOR?
V Sloveniji imamo s področja raka kar nekaj izjemno aktivnih društev, ki delujejo na področju raka, tako na področju preprečevanja kot tudi društev bolnikov. Njim se lahko v veliki meri zahvalimo za vse aktivnosti pri ozaveščanju splošne javnosti glede obstoja in vsebine DPOR. Glede na to, da je rak zelo razširjena bolezen, pa pogosto dobiva prostor tudi v medijskem prostoru. Na tem področju menim, da bi lahko naredili več, vendar pogosto zmanjka tako časa kot energije in financ ravno za ta segment. Želim si, da bi tudi to v prihodnje izboljšali.
Kdo lahko prispeva k čim večjemu uspehu ciljev DPOR?
Moje videnje DPOR je, da je to dokument nas vseh, zato nas s tem tudi zavezuje, da smo pri udejanjanju ciljev aktivni, vsak na svojem področju. Vlogo koordinatorja pa vidim tudi v tem, da skuša področja med seboj tudi čim bolj uravnotežiti, saj veste, skupaj bomo lahko le tako dobri, kolikor je dober naš najšibkejši člen.
Prav tako pa vidim DPOR tudi kot dokument, ki je namenjen nam vsem, pa naj se s področjem raka ukvarjamo strokovno, ali pa smo sami bolniki ali v vlogi svojca bolnika.
Naj še omenim, da zagotovo uspešnost DPOR vidim v sodelovanju tako različnih sektorjev znotraj javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, infrastruktura, kultura idr.) kot tudi s sodelovanjem zasebnega sektorja in nevladnih organizacij.
Kaj naš DPOR pomeni na zemljevidu Evrope, zlasti vzhodne in srednje, saj je na tem delu še vedno kar nekaj držav, ki ga nimajo?
Rak je trenutno tudi na zemljevidu Evrope ena od prioritet. Kot veste, je Slovenija ob prvem predsedovanju Svetu Evrope (2008) izpostavila ravno raka kot prioriteto na zdravstvenem področju in tako sebe kot državo postavila na evropski zemljevid. Z DPOR, ki ga imamo vzpostavljenega že deset let, pa smo zgled tudi drugim državam, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, da je možno doseči veliko, predvsem preko sodelovanja. Slovenija na več področjih služi tudi kot učna baza za države, ki določene programe ali aktivnosti šele vzpostavljajo, kar je veliko priznanje tako posameznim strokovnjakom, ki vodijo te aktivnosti v državi, kot državi kot celoti, ki te aktivnosti podpira.