Raka zdravimo lokalno in/ali sistemsko. Lokalni obliki zdravljenja sta kirurško zdravljenje in zdravljenje z obsevanjem oziroma radioterapijo, sistemsko zdravljenje pa obsega kemoterapijo, hormonsko zdravljenje, tarčno zdravljenje in imunoterapijo. Izbor in načrt zdravljenja je odvisen od številnih dejavnikov, predvsem od vrste raka, stadija, bolnikovega splošnega telesnega stanja, starosti … Vse naprednejša tehnologija in vse večja pestrost zdravil omogočajo tudi vedno bolj individualizirano zdravljenje, prilagojeno posameznemu bolniku. V Sloveniji bolnike zdravimo v več zdravstvenih institucijah. Večina bolnikov se zdravi na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter na obeh univerzitetnih kliničnih centrih, določene oblike zdravljenja pa izvajajo tudi na Kliniki Golnik in v regionalnih bolnišnicah. Nekatere oblike raka zdravijo razpršeno v več bolnišnicah (denimo kirurško zdravljenje raka debelega črevesa in danke), nekatere pa le v določenih centrih (denimo raka trebušne slinavke operirajo le v obeh univerzitetnih kliničnih centrih). Zdravljenje z obsevanjem se izvaja na Onkološkem inštitutu Ljubljana in v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, sistemsko zdravljenje pa v različnih ustanovah. 

 

Kirurško zdravljenje raka

S kirurškim posegom kirurg odstrani tumor. Kirurški poseg zdravnik predlaga zaradi različnih razlogov: potrditve diagnoze, odstranitve tumorja, določitve stadija bolezni, rekonstrukcije (denimo dojk po odstranitvi). Poseg z namenom ozdravitve bolezni je smiseln le, če se tumor še ni razširil na oddaljene organe, ko je še možna ozdravitev. V primeru razširjene bolezni je včasih potreben tako imenovan paliativni poseg, s katerim bolnika ne pozdravimo, temveč le olajšamo simptome bolezni (denimo odstranitev tumorja, ki bi sicer zaprl prehod v črevesu).

Kirurški poseg je lahko edina oblika zdravljenja, ki jo potrebuje bolnik, lahko pa ga dopolnjujeta sistemsko zdravljenje in/ali zdravljenje z obsevanjem. Sistemsko zdravljenje in/ali zdravljenje z obsevanjem sta lahko pred kirurškim posegom ali po njem, v nekaterih primerih tudi prej in potem.

Zdravljenje raka z obsevanjem oziroma radioterapijo

Približno petina bolnikov z rakom potrebuje tudi zdravljenje z obsevanjem oziroma radioterapijo. Izvajajo ga radioterapevti onkologi v dveh centrih v državi, na Onkološkem inštitutu Ljubljana in v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Obsevanje je zdravljenje z ionizirajočimi žarki, ki s svojim delovanjem rakavim celicam onemogočajo delitev. S sodobnimi načini načrtovanja in kasneje samega obsevanja uničimo le minimalen del zdravih celic. Obsevanje praviloma poteka strnjeno v različnem številu manjših odmerkov in traja več tednov. S tem se izognemo takojšnjim in poznim posledicam obsevanja. Večino bolnikov obsevamo ambulantno. Eno obsevanje traja nekaj minut. Pred začetkom obsevanja je nujen posvet in pregled pri radioterapevtu onkologu.

Sistemsko zdravljenje

Približno tretjina bolnikov potrebuje tudi sistemsko zdravljenje. Cilj tovrstnega zdravljenja je uničiti vse rakave celice, ki so se iz prvotnega ali primarnega tumorja razsejale po telesu s krvnim ali limfnim obtokom. Sistemsko zdravljenje je lahko uvedeno pred kirurškim posegom in mu rečemo neo-adjuvantno. Glavni cilj tovrstnega zdravljenja je čim bolj zmanjšati tumor, da ga lahko kasneje kirurg izreže, lahko pa je dopolnilno ali adjuvantno in sledi kirurškemu posegu z namenom uničiti vse morebitne preostale rakave celice. Tovrstno zdravljenje prejmejo bolniki, ki imajo ozdravljivo bolezen in je omejeno na določen čas, dokler niso zaključeni vsi ciklusi. V primerih, ko se rak razseje ali metastazira po telesu, je sistemsko zdravljenje praviloma potrebno do konca življenja. Sistemsko zdravljenje uvede internist onkolog, v primeru krvnih rakov pa hematolog. V Sloveniji sistemsko zdravljenje izvajajo v različnem obsegu v sedmih zdravstvenih institucijah.

Sistemsko zdravljenje se deli na štiri večje skupine:

  • Kemoterapija: zdravljenje s citostatiki, ki upočasnjujejo rast rakavih celic ali preprečujejo njihovo delitev.
  • Hormonsko zdravljenje: tovrstno zdravljenje zavira delovanje tistih hormonov, ki spodbujajo rast rakavih celic.
  • Tarčno zdravljenje: ta zdravila delujejo selektivno na specifične tarče na rakavih celicah.
  • Imunoterapija: ta zdravila spodbujajo imunski sistem, da sodeluje v boju proti razraščanju rakavih celic.

Zdravila so na voljo bodisi v obliki intravenoznih injekcij, podkožnih injekcij ali tablet. Zdravljenje je za vsakega bolnika individualno in o njem se odloča multidisciplinaren konzilij, v katerem sodelujejo zdravniki različnih strok, najpogosteje kirurg, internist onkolog in radioterapevt onkolog. Cilji zdravljenja so različni: popolna ozdravitev ali pa zaustavitev bolezni oziroma remisija v primeru neozdravljive bolezni.

Pred začetkom zdravljenja lečeči internist onkolog vsakemu bolniku razloži, katero zdravljenje bo prejemal, koliko časa in v kateri obliki. Pojasni mu tudi, katere neželene učinke lahko pričakuje med zdravljenjem in kako mu jih bodo lajšali. Kako dolgo bo trajalo zdravljenje in kako pogosto ga bo posamezen bolnik prejemal, je odvisno predvsem od vrste raka in razširjenosti bolezni. Zdravljenje bolniki prejemajo bodisi v dnevni ambulanti in gredo po prejemu novega odmerka praviloma še isti dan domov, lahko so ob vsakem novem odmerku zdravila sprejeti v bolnišnico, lahko pa zdravila jemljejo po predpisani shemi sami doma (kadar jemljejo zdravila v obliki tablet). V tem primeru je še zlasti pomembno, da se bolniki zelo natančno držijo zdravnikovih navodil, kako in kdaj naj jemljejo zdravila.

Neželeni učinki sistemskega zdravljenja

Zdravljenje raka je zelo zahtevno in pogosto dolgotrajno. Zdravila imajo poleg ugodnih učinkov na bolezen tudi številne neželene učinke, ki so odvisni predvsem od vrste zdravljenja. Danes s pomočjo tako imenovane podporne terapije lahko učinkovito lajšamo večino sopojavov, zato je kakovost bolnikovega življenja med zdravljenjem lahko zelo dobra.

Priporočljivo je, da se bolnik pred začetkom zdravljenja natančno pogovori s svojim zdravnikom onkologom o načrtovanem zdravljenju, njegovem poteku in učinkovitosti ter neželenih učinkih, takojšnjih in zapoznelih. Bolnik naj se vedno posvetuje še z izbranim zdravnikom, pogovori z družino in bližnjimi.

Najpogostejši neželeni učinki pri:

  • kemoterapiji: slabost, bruhanje, izguba apetita, izpadanje las, utrujenost, zaprtost, driska, spremembe na sluznicah, kovinski okus v ustih, okvara perifernih živcev, bolečine v mišicah in sklepih, kožne spremembe, spremembe nohtov, kronična utrujenost, otekanje;
  • hormonskem zdravljenju: vročinski oblivi, potenje, zmanjšana želja po spolnosti, razdražljivost, depresija, motnje koncentracije, porast telesne teže, suha nožnica in bolečine med spolnim odnosom pri ženskah, ženski vzorec poraščenosti in rast dojk pri moških;
  • tarčnem zdravljenju: sindrom roka-noga, aknam podobni izpuščaji na obrazu, lasišču, dekolteju, hrbtu, spremembe na nohtih in ob njih;
  • imunoterapiji: težave s ščitnico.