Header image alt text

DPOR

Državni program za obvladovanje raka

Primarna preventiva

Osnovni kazalniki za spremljanje primarne preventive

Dejavniki vedenjskega sloga

TOBAK

Odrasli

V Sloveniji je v 2012 kadilo 20,5% prebivalcev, starih med 25 in 74 let, pomembno več moških (22,6%) kot žensk (18,4%) (1). Podatki SZO kažejo, da v Evropski uniji sodimo med države z nižjimi deleži kadilcev med odraslimi (2) (slika 1).

Slika 1: Starostno standardizirane ocene deleža kadilcev med odraslimi v državah članicah EU, 2011 (2).

Mladostniki

Vsaj enkrat na teden ali pogosteje po podatkih iz 2014 kadi 0,3 % 11-letnikov, 2,0 % 13-letnikov in 13,1 % 15-letnikov v Sloveniji. Med 15-letniki vsaj enkrat na teden ali pogosteje kadi 14,7 % fantov in 11,8 % deklet, pomembnih razlik v deležu med spoloma ni. Med 2010 in 2014 se je razširjenost kajenja med mladostniki, starimi 11, 13 in 15 let, pomembno zmanjšala skupno in pri obeh spolih (3). Delež 15-letnikov, ki kadijo vsaj enkrat na teden ali pogosteje (tedensko kajenje), je bil leta 2010 blizu povprečja držav, vključenih v raziskavo Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC) (4) (slika 2).

 

 

Slika 2: Delež 15-letnikov, ki so kadili vsaj enkrat na teden ali pogosteje, Slovenija in države članice EU, 2009-2010 (4).

 

19. maja 2014 je začela veljati nova Direktiva 2014/40/EU o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES. Slovenija ima čas do 20. maja 2016, da direktivo prenese v nacionalno zakonodajo. Direktiva med drugim uvaja prepoved značilnih okusov kot sta npr. mentol ali vanilja v cigaretah in tobaku za zvijanje, velika kombinirana slikovno-besedilna zdravstvena opozorila, strožje ukrepe za preprečevanje nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki, možnost prepovedi prodaje tobačnih izdelkov preko interneta in ureja področje elektronskih cigaret in zeliščnih izdelkov za kajenje. Predlog novega zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov bo, poleg ukrepov, ki jih uvaja nova direktiva, vključeval še določene nacionalne ukrepe. Za čimvečje znižanje deleža kadilcev in zmanjšanje škodljivih posledic rabe tobaka so poleg tistih, ki jih prinaša nova evropska direktiva na tem področju, med ključnimi ukrepi nadaljnje znatno višanje obdavčitve in cen tobačnih izdelkov (ureja sicer Zakon o trošarinah), popolna prepoved oglaševanja in razstavljanja tobačnih izdelkov, enotna embalaža, zmanjšanje dostopnosti tobačnih izdelkov mladoletnim, strožje izvajanje zakonodaje in višje kazni za kršitve idr.

ČEZMERNO PITJE IN PORABA ALKOHOLA

Uživanje alkohola je eden glavnih preprečljivih dejavnikov tveganja za kronične bolezni, poškodbe in nasilje, saj povzroča odvisnost in več kot 60 različnih bolezni ter poškodb. Škodljiva raba alkohola je v svetu med najpomembnejšimi dejavniki tveganja za obolevnost in manjzmožnost ter za umrljivost. Delež alkoholu pripisljivih smrti in izgubljenih zdravih let življenja je največji v evropski regiji[1] Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki ima tudi največjo porabo alkohola na prebivalca na svetu. Po primerljivih podatkih se Slovenija uvršča v vrh držav članic EU tako po porabi alkohola kot tudi po zdravstvenih posledicah tveganega in škodljivega pitja alkohola.

Čezmerno pitje alkoholnih pijač povečuje nevarnost za nastanek raka zgornjih dihal in prebavil (ustne votline in žrela, grla in požiralnika) samo po sebi in skupaj s kajenjem. Učinek obeh je približno zmnožek učinkov posameznega dejavnika. Uživanje alkohola predstavlja tako dejavnik tveganja tudi za nastanek raka jeter, debelega črevesa, danke in dojk.

SZO spremlja zdravstveno problematiko alkohola tudi s pomočjo kazalnika skupna poraba alkohola, ki loči registrirano ter neregistrirano porabo alkohola. Prebivalci Evropske regije SZO imajo še vedno najvišjo porabo alkohola na svetu, a poraba upada. Po podatkih SZO je poraba alkohola na prebivalca starejšega od 15 let v Sloveniji še vedno nad povprečjem Evropske regije SZO, ki ima največjo porabo  alkohola na prebivalca na svetu. Po primerljivih podatkih in ocenah SZO za obdobje 2008- 2010 je v ER SZO registrirana poraba znašala 9.0, za Slovenijo pa 10.6 l čistega alkohola na odraslega prebivalca, starega več kot 15 let.

Poraba alkohola je v Sloveniji desetletja tradicionalno visoka. Po porabi alkohola se uvrščamo tudi v sam vrh držav članic EU, hkrati nam primerjava Slovenije z drugimi državami članicami EU-27 razkriva, da je bila registrirana letna poraba alkohola v obdobju od leta 2006 do leta 2010 v Sloveniji tudi nad povprečjem EU-27.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je registrirana poraba alkohola v letu 2013 pri nas znašala 9.5 l čistega alkohola na prebivalca starega najmanj 15 let. Registrirana poraba alkohola v litrih čistega alkohola na odraslega prebivalca starega 15 let in več je v obdobju 2005-2013 v Sloveniji upadla za 30% (slika 1). Manjša poraba alkohola v tem obdobju je lahko tudi posledica gospodarske krize in recesije. Na upad porabe alkohola so vplivali tudi sistemski ukrepi usmerjeni v omejevanje porabe alkohola, med najpomembnejšimi je Zakon o omejevanju porabe alkohola (ZOPA). V zadnjih letih smo bili priča tudi drugim zakonskim spremembam npr. Zakon o voznikih, ki je poleg strožjih represivnih ukrepov za vožnjo pod vplivom alkohola uvaja tudi svetovalni in rehabilitacijski pristop, Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ki izrecno prepoveduje alkoholiziranost na delovnem mestu in predvideva kazni za kršitve, leta 2012 so se trošarine na alkoholne pijače v Sloveniji dvignile. 

 

 Slika 1.: Registrirana poraba alkohola v litrih čistega alkohola na prebivalca (15+) letno, Slovenija 2005-2013  (Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ)

Vsak deseti Slovenec (25–64 let) čezmerno pije alkohol, vsak drugi se vsaj enkrat letno opije. Moški (25–64 let) manj abstinirajo, pijejo alkohol pogosteje in v večji meri v primerjavi z ženskami. Čezmerno pitje alkohola s starostjo narašča, medtem ko visokotvegano opijanje s starostjo upada. Prebivalci vzhodne Slovenije v večjem deležu pijejo alkohol čezmerno in se visoko tvegano opijajo. V obdobju 2001–2012 zaznavamo trend naraščanja abstinentov in trend padanja čezmernih pivcev alkoholnih pijač, čeprav se v letu 2012 v primerjavi z letom 2008 delež čezmernih pivcev alkoholnih pijač ni značilno premenil, je pa značilno porastel delež tistih, ki so se visokotvegano opili vsaj enkrat letno, potem ko smo do leta 2008 zaznavali trend padanja takega vedenja. Na ta neugoden trend uživanja alkoholnih pijač, bi lahko vplivale gospodarske in socialne razmere.

Obvladovanje problematike posledic pitja alkohola je učinkovitejše ob širšem družbenem konsenzu; tako SZO med najuspešnejše ukrepe alkoholne politike, ki dokazano zmanjšujejo škodo zaradi alkohola, uvršča davčne in cenovne ukrepe, omejevanje dostopa do alkohola, skrb za varnost v cestnem prometu, kratke svetovalne programe pri tveganih pivcih in zdravljenje zdravstvenih posledic zaradi škodljive rabe alkohola.

ZDRAVA PREHRANA: UŽIVANJE SADJA IN ZELENJAVE

Odrasli

Kazalnik stopnje uživanja sadja in zelenjave prikazuje delež oseb, ki uživajo sveže ali predelano sadje in svežo ali predelano zelenjavo enkrat na dan ali pogosteje, kar je opredeljeno kot zdrav način prehranjevanja, nasprotno pa je uživanje navedenih kategorij sadja in zelenjave manj kakor enkrat na dan opredeljeno kot nezdravo prehranjevanje.

Glede na rezultate raziskav »Z zdravjem povezan vedenjski slog 2001-2012« se je delež tistih, ki uživajo svežo zelenjavo enkrat na dan ali pogosteje, od leta 2001 do 2012 močno zmanjšal, in sicer s 67,6 % na 39,1 %(Slika 1). Povečal se je delež tistih, ki sveže zelenjave nikoli ne uživajo (v letu 2001 0,3 %, v letu 2004 1,2 %, v letu 2008 1,9 % in v letu 2012 4,7 %). V letu 2012 so ženske uživale svežo zelenjavo pogosteje (47,4 %) od moških (30,9 %), opažamo pa padajoč trend rednega uživanja sveže zelenjave pri obeh spolih, zlasti pri moških (v letu 2001 62,5 %, v letu 2004 54,1 %, v letu 2008 49 % in v letu 2012 30,9 %). Zmanjševanje uživanja sveže zelenjave se kaže pri vseh izobrazbenih strukturah in družbenih slojih, še posebej v letu 2012. Ne opažamo razlik v rednem uživanju zelenjave pri preiskovancih z različno stopnjo izobrazbe in v različnih družbenih slojih.

 

Slika 1: Delež anketirancev, ki uživajo svežo zelenjavo enkrat na dan ali pogosteje, starih 25–64 let, skupno in po spolu, v letih 2001–2004–2008-2012 (Vir: Z zdravjem povezan vedenjski slog, NIJZ)

Trend uživanja svežega sadja enkrat na dan ali pogosteje je od leta 2001 do 2012 rahlo padajoč (v letu 2001 55,6 %, v letu 2004 56,6 %, v letu 2008 54,3 %, v letu 2012 53,4%; Slika 2), narašča sicer trend uživanja svežega sadja enkrat na dan, toda značilno upada trend tistih, ki ga uživajo večkrat na dan (v letu 2001 29,0 %, v letu 2004 27,3 %, v letu 2008 25,3 %, v letu 2012 22,3%). Opažamo trend povečanja deleža tistih, ki sadja ne uživajo vsaj 1-krat dnevno(v letu 2001 44,4 %, v letu 2004 43,4 %, v letu 2008 45,7 %, v letu 2012 46,6 %).

Slika 2: Delež oseb, ki uživajo sveže sadje enkrat na dan ali pogosteje, starih 25–64 let, skupno in po spolu, v letih 2001–2004–2008-2012 (Vir: Z zdravjem povezan vedenjski slog, NIJZ)

Povprečna zaužita dnevna količina sadja in zelenjave 349 g pri odraslih prebivalcih Slovenije je bila ugotovljena v nacionalni prehranski študiji v letu 2009 (Gabrijelčič in sod., 2009) z enkratnim zajemom podatkov, kar pomeni, da je povprečni dolgotrajni vnos še nižji in priporočil WHO v povprečju ne dosegamo (400 g/dan). Na podlagi različnih metodologij zbiranja podatkov o prehranskih vnosih pri odraslih prebivalcih v nekaterih državah članicah EU (EFSA) (Slika 3) ugotavljamo, da verjetno sodimo med države z večjo količino skupno zaužitega sadja in zelenjave, saj le prebivalci Nemčije, Danske, Finske, Španije in Italije dosegajo priporočene količine.  

 

Slika 3: Uživanje sadja in zelenjave pri odraslih, v gramih na dan (Vir: http://www.efsa.europa.eu/en/datexfoodcdb/datexfooddb.htm, 2015)

Mladostniki

Rezultati mednarodnega projekta Progreens (2009/2010), ki ga je financirala Evropska komisija in je vključeval deset držav Evropske unije, kažejo, da slovenski 11- letniki zaužijejo nezadostne količine sadja in zelenjave (povprečno 226 g/dan, brez sadnih/zelenjavnih sokov). Podatki kažejo, da med izbranimi državami sodimo med države z nižjimi vnosi sadja in zelenjave med mladostniki (Slika 4).

 

 

Slika 4: Uživanje sadja in zelenjave pri mladostnikih v nekaterih državah Evropske (Vir: Progreens, 2009/2010)

Po podatkih mednarodne raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju (HBSC, 2015), ki se izvaja med 11-, 13-, 15-letniki v Sloveniji, je v letu 2014 vsak dan uživalo sadje 39,4 % mladostnikov, nekaj več kot četrtina (26,9 %) jih je vsak dan uživala zelenjavo. Med fanti in dekleti so razlike: dekleta v višjem deležu kot fantje uživajo sadje in zelenjavo. S starostjo delež teh, ki redno uživajo sadje in zelenjavo, upada tako pri vseh mladostnikih skupaj kot opri obeh spolih. V obdobju 2002-2014 se je pomembno zvišal delež 11-letnih fantov, ki redno uživajo sadje, ter delež 11-letnikov in 11-letnih fantov, ki redno uživajo zelenjavo.

Za izboljšanje prehranjevalnih navad prebivalcev Slovenije, s poudarkom na večjem uživanju zelenjave in sadja, so ključnega pomena zagotovitev za zdravje naklonjenih javnih politik s sistemskimi ukrepi na nacionalni ravni in tudi regionalnih ravneh, ki bi vključevali ustrezne finančne ukrepe, preoblikovanje živil in prepoved oglaševanja nezdravih živil/hrane. S predlaganimi ukrepi bi lahko bistveno izboljšali prehranjevanje prebivalcev Slovenije, z lažjo dostopnostjo in izbiro zdrave hrane, še zlasti za socialno ogrožene skupine populacije. Dodatno k sistemskim, strukturnim ukrepom so za oblikovanje zdravih prehranjevalnih navad pomembni programi in aktivnosti za ozaveščanje, obveščanje in izobraževanje prebivalstva o zdravem načinu prehranjevanja, s poudarkom na uživanju lokalno pridelane in sezonske zelenjave in sadja.

DEBELOST

Odrasli

Kazalnik prikazuje delež debelosti (ITM > 30) pri Slovencih: podatki kažejo, da se delež debelih prebivalcev povečuje (Slika 1).

Po podatkih raziskave »Z zdravjem povezan vedenjski slog 2001-2012« se je v letu 2004 delež debelosti v primerjavi z letom 2001 rahlo znižal, vendar se je v letu 2008 in 2012 spet povečal (v letu 2001 15,0 %, v letu 2004 14,6 %, v letu 2008 16,2 % in v letu 2012 17,4 %), predvsem zaradi naraščanja debelosti pri moških. Delež debelih in trend naraščanja je pomembno višji pri moških (v letu 2001 16,2 %, v letu 2008 18,4 %, v letu 2012 20,7 %), pri ženskah ostaja v vseh letih raziskav približno enak (v letu 2001 13,8 %, v letu 2008 13,9 %, v letu 2012 14,0 %). Največ debelih oseb je v starostni skupini od 55 do 64 let (v letu 2012 26 %) v primerjavi z osebami starimi med 25 in 39 let (v letu 2012 10,9 %). Na stanje prehranjenosti vplivata izobrazba in družbeni sloj. Delež debelih narašča pri vseh izobrazbenih skupinah in družbenih slojih, bistveno višji delež debelih pa opažamo pri preiskovancih nižjih družbenih slojev (čisto spodnji in delavski družbeni sloj; v letu 2012 22,5 % v primerjavi z višjim-srednjim in zgornjim družbenim slojem, v letu 11,3 %) ter z nižjo stopnjo izobrazbe (osnovna šola; v letu 2012 27,8 % v primerjavi z vsaj višjo stopnjo izobrazbe; v letu 2012 11,0 %).  Delež debelih se na vseh območjih Slovenije povečuje, višji pa je v vzhodnem delu države. Zaskrbljujoč je podatek, da se je do leta 2008 pomembno povečeval delež zelo debelih oseb (ITM > 35: v letu 2001 2,4 %, v letu 2004 2,6 %, v letu 2008 3,5 %) v letu 2012 pa ostaja nespremenjen.

 

Slika 1: Delež debelosti (ITM > 30) pri odraslih prebivalcih Slovenije, starih 25–64 let, skupno in po spolu, v letih 2001–2004–2008-2012 (Vir: Z zdravjem povezan vedenjski slog, NIJZ)

Uvrstitev slovenskih podatkov glede deleža debelosti pri odraslih prebivalcih med podatke nacionalnih raziskav glede debelosti prebivalcev nekaterih evropskih držav kaže slika 2, pri čemer je treba upoštevati, da se metodologije in leta raziskav lahko nekoliko razlikujejo.

 

Slika 2: Starostno standardizirane ocene deleža  debelosti (ITM 30) pri odraslih prebivalcih obeh spolov v državah članicah EU (Vir: World Health Organization, Global Health Observatory Data Repository, Risk factors: Overweight/Obesity http://apps.who.int/gho/data/view.main.2450?lang=en, 2014)

Otroci in mladostniki

Poseben problem predstavlja naraščanje debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni pri mlajših starostnih skupinah, kar se odraža kasneje na zmanjšani kakovosti življenja aktivne populacije. Prav tako debelost predstavlja precejšnje ekonomsko breme za državo. Debelost med otroci in mladostniki v Sloveniji narašča. Podatki, zbrani v okviru WHO COSI iniciative kažejo, da so slovenski sedemletniki med bolj ogroženimi zaradi debelosti med EU državami Evropske Unije (slika 3).

Nacionalni podatki, ki se zbirajo v okviru sistema SLOfit, kažejo, da smo v Sloveniji zadnje tri desetletja priča izjemni prirasti deleža čezmerno hranjenih in debelih (presečne točke International Obesity Taskforce) otrok in mladine med 6. in 19. letom starosti, ki se je pri fantih zaustavila šele leta 2010, pri dekletih pa leto za tem.. Kljub temu pa se je potrebno zavedati, da je delež čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov v zadnjih treh desetletjih podvojil. V obdobju med 1991 in 2011 so narasli deleži prekomerno težkih in debelih, ta trend je bil bolj izražen pri dečkih kot pri dekletih, zlasti med mladostniki, čeprav je naraščanje podobno pri obeh spolih (delež prekomerno težkih fantov 13,3% v letu 1991 v primerjavi z 19,9% v letu 2011; delež prekomerno težkih deklet 12,0% v primerjavi s 17,2 %, delež debelih fantov 2,7% v primerjavi s 7,5%; delež debelih deklet 2,1% v primerjavi s 5,5%). V zadnjih letih je razširjenost prekomerne telesne teže in debelosti med 9- do 13-letnimi dečki in 8- do 12-letnimi dekleti približno dva-do trikrat večja kot v starosti osemnajst let. V letu 2011 je opazen tudi visok delež (okoli 4%) debelih deklet in fantov v starosti 17 in 18 let, kar je približno dvakrat več kot v preteklih letih, medtem ko je stopnja prekomerne telesne teže in debelosti med 7-letnimi otroki obeh spolov ostala enaka (med prekomerno telesno težkimi) ali se celo rahlo znižala (med debelimi) v primerjavi z letom 2006.

 

Slika 3: Prevalenca čezmerne telesne mase in debelosti pri sedemletnikih v izbranih DČ EU (2007/08), v %; (Vir: Wijnhoven TMA et al., 2012)

Učinkovitejše obvladovanje naraščajočega problema debelosti zahteva celostni, medresorni in interdisciplinarni pristop ter vzpostavitev podpornih okolij za spodbujanje in zagotavljanje zdravega življenjskega sloga celotne populacije s poudarkom na zdravem načinu prehranjevanja in redne telesne dejavnosti. Učinkovit pristop zahteva sistemske ukrepe dejansko vseh resorjev, preusmeritev zdravstvenega sistema v preprečevanje bolezni in usmerjeno sodelovanje prehranskih in drugih strokovnjakov ter medijev.

STOPNJA TELESNE DEJAVNOSTI

Kot kazalnik za spremljanje stopnje telesne dejavnosti smo izbrali zmerno intenzivno telesno dejavnost (ZTD), saj prinaša največ koristi za zdravje v primerjavi s telesno dejavnostjo večje ali manjše intenzivnosti. Zajema širok spekter dejavnosti, od športnih in prostočasnih do delovnih in tistih, povezanih z uporabo prevoznih sredstev, zato predstavlja pomemben delež telesne dejavnosti posameznika.

Po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) naj bi bili odrasli v celotnem tednu zmerno intenzivno telesno dejavni skupno 150 minut ali pa intenzivno telesno dejavni skupno 75 minut, mogoča pa je tudi kombinacija obojega.

V Sloveniji podatke o telesno dejavnosti na nacionalni ravni zbiramo v sklopu raziskav CINDI- Z zdravjem povezan vedenjski slog. Zaradi uporabe različnih vprašalnikov ni možna primerjava podatkov vseh raziskav, zato so prikazani zgolj podatki raziskav 2001 in 2012.

 

Slika 1: Delež anketirancev, ki so zmerno intenzivno telesno dejavni vsaj 150 minut tedensko, skupno in glede na spol, stopnjo izobrazbe, družbeni sloj in geografsko regijo, v letu 2001 in 2012 (Vir: CINDI, NIJZ, še ni objavljeno.)

Podatke o ZTD glede na različne populacijske skupine v letih 2001 in 2012 prikazuje Slika 1. Delež anketirancev, ki so z ZTD zadostili smernicam SZO za telesno dejavnost se je povečal za 14 %. Sprememba je izrazito večja pri ženskah kot pri moških. Glede na starost je izboljšanje vidno v vseh starostnih skupinah. Glede na izobrazbo je največja sprememba vidna v najvišje izobraženi skupini, vendar delež v tej skupini ostaja najnižji. Najvišji delež je viden v skupini s poklicno izobrazbo. Delež se je povišal v vseh družbenih slojih, najnižji pa ostaja pri pripadnikih najvišjih slojev. V primerjavi z letom 2001 je sprememba največja v osrednji Sloveniji, kjer se je delež skoraj podvojil.

Primerjava z drugimi državami je otežena  zaradi različne metodologije pri zbiranju podatkov.  Zadnji dostopni podatki za področje Evrope se nanašajo na odstotke nezadostno telesno dejavnih prebivalcev (Preglednica 1). Slovenija se v seznamu uvršča med bolj telesno dejavne države, vendar ni navedbe o viru podatkov.

Preglednica 1:

Odstotek nezadostno telesno dejavnih prebivalcev v nekaterih evropskih državah. Vir: World Health Organisation. Global status report on noncommunicable diseases 2010. Geneva, World Health Organisation, 2011.

 

Država

% nezadostno telesno dejavnih

Država

% nezadostno telesno dejavnih

Grčija

17,8

Danska

36,6

Estonija

19,6

Finska

40,8

Nizozemska

20

Norveška

45,5

Slovaška

22,5

Belgija

46,6

Bolgarija

28,4

Luxemburg

47,1

Poljska

28,5

Švedska

47,1

Madžarska

28,6

Španija

52,1

Češka

29,1

Portugalska

53,9

Nemčija

30,4

Irska

54,1

Slovenija

31,2

Ciper

56,9

Francija

33,0

Združeno kraljestvo

66,5

Latvija

33,2

Malta

72,5

Avstrija

36,3

 

 

Čeprav stopnja telesne dejavnosti pri odraslih Slovencih v splošnem narašča, opažamo neenakosti med skupinami z različnim socialno-ekonomskih ozadjem. Izsledki kažejo na učinkovitost ukrepov za spodbujanje telesne dejavnosti za krepitev zdravja, vendar morajo biti bolj usmerjeni v gmotno in socialno šibkejše skupine. Pri tem je potrebno vključiti vse ravni družbe – od politike do posameznika – in tudi različne sektorje, predvsem zdravstvenega, športnega, izobraževalnega in socialnega. Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015-2025 in Nacionalni program športa v RS 2014-2023 bosta prispevala potrebno politično osnovo, ki bo zagotavljala pogoje za izvajanje ustreznih dejavnosti.

 

DEJAVNIKI BIVALNEGA OKOLJA

IZPOSTAVLJENOST PRAŠNIM DELCEM

Izpostavljenost rakotvornim snovem v bivalnem okolju naj bi povzročila manj kakor 5 % rakov. Pomembna je izpostavljenost onesnaženemu zraku, ki je posledica uporabe fosilih goriv (nafta, premog les…), in so posledica izpustov iz energetskih objektov, industrije, prometa, kmetijstva in individualnih kurišč. Tako onesnažen zrak dokazano povzroča raka na pljučih in verjetno tudi raka na sečnem mehurju. Analize kažejo, da je približno polovica prebivalcev v državi izpostavljenih letnim koncentracijam onesnaženega zraka z delci (ti so pokazatelj  stopnje onesnaženosti), ki presegajo priporočila SZO (20 µg PM10/m3). Govorimo predvsem o prebivalcih večjih mest, kot so Ljubljana, Maribor in druga, ter prebivalcih, ki živijo v okolici večjih industrijskih ali energetskih objektov.

OKUŽBE, POVEZANE Z RAKOM

Nekatere nalezljive bolezni so povezane z nastankom raka. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije nastane zaradi nalezljivih bolezni približno 22 % smrti zaradi raka v državah v razvoju in približno 6 % v razvitem svetu. Hepatitis B in C sta povezana z nastankom raka jeter, okužba s humanimi papilomavirusu (HPV) pa z rakom materničnega vratu in spolovil, rakom anusa, rakom glave in vratu ter predrakavimi spremembami. V Sloveniji je cepljenje proti hepatitisu B in proti okužbi s HPV vključeno v rutinski  program cepljenja in zaščite z zdravili.

1  INCIDENČNA STOPNJA HEPATITISA B

Definicija: Število prijavljenih primerov hepatitisa B na 100 000 prebivalcev v posameznem letu.

V Sloveniji je po Zakonu o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/2006) prijava hepatitisa B obvezna. Zdravnik in/ali laboratorij bolezen v treh dneh po postavitvi diagnoze prijavi območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pri prijavi se upošteva standardna definicija EU/ECDC za prijavo nalezljivih bolezni. Incidenčno stopnjo (število primerov na 100 000 prebivalcev v posameznem letu)  izračunamo na podlagi prejetih prijav.

Slika: Incidenčna stopnja akutnega hepatitisa B v Sloveniji v obdobju 2009–2013 (Vir: NIJZ)

 

Slovenija spada med države z nizko stopnjo incidence hepatitisa B. Letna incidenčna stopnja akutnega hepatitisa B je v obdobju 2009–2013 znašala od 0,3 do 1,2/100 000 prebivalcev (Slika). Incidenčna stopnja hepatitisa B je nizka, bolezen v Sloveniji dobro obvladujemo.

Večina evropskih držav ima izvaja epidemiološko spremljanje hepatitisa B. Povprečna incidenčna stopnja akutnega hepatitisa B je v 23 državah EU leta 2012 znašala 0,7/100 000 prebivalcev. Incidenčne stopnje akutnega hepatitisa B se med posameznimi državami zelo razlikujejo. Zaradi različnih načinov spremljanja bolezni je trenutno primerjava podatkov med posameznimi državami EU otežena. Evropski center za nalezljive bolezni (ECDC) je v letu 2012 začel dolgoročni projekt, katerega cilj je poenoteno in poglobljeno spremljanje hepatitisa B v državah EU.

Cepljenje proti hepatitisu B

Leta 1992 je Svetovna zdravstvena organizacija državam članicam priporočila, naj najpozneje do leta 1997 vključijo cepljenje proti hepatitisu B v nacionalni program cepljenja. Z rutinskim cepljenjem vseh otrok proti hepatitisu B smo v Sloveniji začeli v letu 1998. Tako je bila prva generacija otrok, ki je bila cepljena proti hepatitisu B, v letu 2013 stara 22 let. Visoka precepljenost zagotavlja dobro zaščito mladih proti hepatitisu B, bolezen se pri njih ne pojavlja.

Cepimo tudi osebe, ki so pri vsakdanjem delu izpostavljene okužbi z virusom hepatitisa B, dijake in študente, ki so pri praktičnem pouku izpostavljeni možnosti okužbe, novorojenčke na okužbo z virusom hepatitisa B pozitivnih mater, hemofilike, bolnike s kroničnim jetrnim obolenjem, bolnike z virusom HIV in aidsom ter še nekatere druge bolnike.

2   INCIDENČNA STOPNJA HEPATITISA C

Definicija: Število prijavljenih primerov hepatitisa C na 100 000 prebivalcev v posameznem letu.

V Sloveniji je po Zakonu o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/2006) prijava hepatitisa C obvezna. Zdravnik in/ali laboratorij bolezen v treh dneh po postavitvi diagnoze prijavi območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pri prijavi se upošteva standardna definicija EU/ECDC za prijavo nalezljivih bolezni. Incidenčno stopnjo (število primerov na 100 000 prebivalcev v posameznem letu)  izračunamo na podlagi prejetih prijav.

Večina na novo okuženih nima bolezenskih znakov in ne iščejo zdravniške pomoči, zato tudi niso prijavljeni in je breme okužb pri nas verjetno večje. Letna incidenčna stopnja akutnega hepatitisa C je v Sloveniji v obdobju 2009–2013 znašala od 0,3 do 0,5/100 000 prebivalcev, kroničnega hepatitisa C pa od 3,8 do 5,2/100 000 prebivalcev (Slika). Povprečna incidenčna stopnja hepatitisa C je v državah EU leta 2012 znašala 7,6/100 000 prebivalcev, pri tem pa je potrebno upoštevati, da veliko držav ne poroča ločeno o akutnih in kroničnih primerih.

 

 

Slika: Incidenčna stopnja akutnega in kroničnega hepatitisa C v Sloveniji v obdobju 2009–2013 (Vir: NIJZ)

Primerjave med incidenčnimi stopnjami hepatitisa C po posameznih državah EU trenutno niso smiselne zaradi različnih načinov zajema podatkov in poročanja. ECDC je leta 2012 začel dolgoročni projekt, katerega cilj je poenoteno in poglobljeno spremljanje hepatitisa C v državah EU.

Epidemiološke, klinične, virološke raziskave in raziskave na živalskih modelih so pokazale povezavo med kronično okužbo z virusom hepatitisa C in razvojem hepatocelularnega karcinoma. Hepatocelularni karcinom se navadno pojavi šele po 20 do 40 letih po okužbi. Cepiva proti hepatitisu C še ni, a je bolezen mogoče uspešno zdraviti. Pomembno je zgodnje odkrivanje in zdravljenje bolezni ter ozaveščanje o preprečevanju bolezni še zlasti med skupinami s tveganim vedenjem.

3   CEPLJENJE PROTI OKUŽBI S HUMANIMI PAPILOMAVIRUSI (HPV)

Cepljenje proti okužbi s humanimi papilomavirusi (HPV) je v Sloveniji na voljo od leta 2007. Prostovoljno in brezplačno cepljenje deklic proti HPV je v Sloveniji vključeno v rutinski program cepljenja in zaščite z zdravili od jeseni leta 2009. Cepljenje poteka v šestem razredu osnovne šole: 12-letne deklice prvi odmerek cepiva prejmejo pri rednem sistematskem pregledu. Delež cepljenih (z vsemi tremi odmerki štirivalentnega cepiva) slovenskih deklic (precepljenost) je znašal 48,7 % v šolskem letu 2009/10, 55,2% v šolskem letu 2010/11, 54,9% v šolskem letu 2011/12, 48,9 % v šolskem letu 2012/13 in 45,5 % v šolskem letu 2013/14 (Slika). V zadnjem šolskem letu se je precepljenost povečala v celjski, koprski in ravenski regiji, v vseh ostalih pa se je znižala. V petih letih izvajanja tega programa smo v Sloveniji dosegli, da se cepi manj kot polovica deklic, ki jim je cepljenje ponujeno v času šolanja.

Slika: Precepljenost šestošolk proti okužbam s HPV v Sloveniji 2009-2014 (Vir: NIJZ)

 

Podatki Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), ki spremlja 31 držav v Evropi pa kažejo, da trenutno v 25 državah potekajo programi cepljenja deklic proti okužbam s HPV z zagotovljenim financiranjem ali pa imajo vsaj nacionalna priporočila za cepljenje. Precepljenost deklic proti okužbam s HPV s tremi odmerki cepiva v državnih programih cepljenja se po posameznih evropskih državah, za katere so za zadnja leta objavljeni podatki, zelo razlikuje. Tako je v Franciji v letu 2013 za posamezne rojstne kohorte znašala le 20 – 28 %. Nekoliko višjo precepljenost beležijo na Nizozemskem, ta je v letu 2013 znašala 58 %. O zelo uspešnih programih cepljenja z visoko precepljenostjo vsaj 80 % pa v letu 2012 oziroma 2013 poročajo iz Švedske, Danske in Anglije.

Programi cepljenja proti okužbam s HPV po svetu se že kažejo kot uspešni tudi na ravni populacije. Iz različnih držav po svetu, ki so uvedle cepljenje, tako poročajo o zniževanju prevalence okužb materničnega vratu z genotipi vsebovanimi v cepivu, zniževanju pojavnosti predrakavih sprememb materničnega vratu, oboje pri mladih ženskah in zniževanju anogenitalnih bradavic pri mladih.


[1] Evropska regija SZO vključuje države EU, države kandidatke za članstvo, Norveško in Švico.